WORLD CULTURE

What’s going on around the world. WPVM tracks world events and developments on an hourly basis so you don’t miss anything.

Nove ograje

There is no monopoly on common sense On either side of the political fence We share the same biology, regardless of ideology Believe me when I say to you I hope the Russians love their children too
Sting: Russians/Rusi, 1985
Ko sem prvič slišal Stingovo pesem Rusi, še nisem imel osemnajst let. Izšla je v romantičnih letih perestrojke, ko je marsikdo med nami mislil, da je hladne vojne konec in da se svet pomika proti univerzalnemu bratstvu. Nekoliko sem bil šokiran, ko sem slišal, da nekateri na Zahodu dvomijo, da so Rusi (zanje so bili vsi Sovjeti Rusi) zmožni ljubiti lastne otroke.
Potem ko sem bil priča številnim konfliktom v svetu po perestrojki, sem doumel, da ob dovolj visoki politični ograji med skupinami ljudi in včasih celih narodov ni težko prepričati tistih na eni in drugi strani, da oni na drugi strani niso zares človeški; da so ti drugi zli, zahrbtni in nevarni stvori, nevredni, da bi govorili z njimi, in da bi bilo nemara bolje, če sploh ne bi obstajali.
Ko sem bil star osemnajst let, so ograje po vsej Evropi padale. Pozneje so jih spet zgradili in ločnica ni dosti drugačna. To je ločnica med Zahodom in Vzhodom. Kot sta se izrazila Stephen Holmes in Ivan Krastev, je bilo “prepričanje, da je politična ekonomija Zahoda model za prihodnost človeštva, povezano s prepričanjem, da zahodne elite vedo, kaj delajo”. Po finančni in ekonomski krizi leta 2008 se je ta iluzija sesula. Tako kot Fukuyamov “konec zgodovine” je bil tudi “konec komunizma” projekt globalne transformacije, ki ga je poganjala ideologija in je bil od vsega začetka nerealističen.
So pa še drugi dejavniki, ki so prispevali k vnovičnemu razkolu med Vzhodom in Zahodom. V začetku devetdesetih let 20. stoletja se je globalno vodstvo Zahoda zdelo nedotakljivo. Samo desetletje pozneje je postalo jasno, da bi zahodno dominanco poleg novih izzivalcev, kot so bili rastoča Kitajska ali radikalni islamisti, lahko ogrozile tudi hude napake, ki jih je zagrešil Zahod sam.
V tistem času se je zdelo, da je evropska integracija nadvse uspešen projekt. Maastrichtska pogodba, ki je bila podpisana leta 1992, je spremenila Evropsko skupnost v Evropsko unijo in petnajst let pozneje je slednja vključevala srednje- in vzhodnoevropske države, nekdanje satelite ZSSR. Zahodni pristop k integraciji je bil videti kot nekakšen obrnjeni marksizem: vključitev tega območja v skupni trg naj bi nekdanje komunistične države spremenila v uspešne liberalne demokracije. To je bila druga velika iluzija.
Komunizem ali, natančneje, socializem sovjetskega tipa je bil nenavaden pojav. Vsaj na začetku bi ga lahko opisali kot projekt revolucionarne modernizacije, čeprav zelo potraten in krut. Tudi modernizacija, ki jo je ponujal, se je izkazala za površno in zagotovo ne dovolj globoko, da bi spremenila zapleteno miselnost vzhodnoevropskih družb. Dejansko se zdi, da je komunizem ohranil mnogo arhaičnih družbenih oblik in navad.
Ko je Milan Kundera Srednjo Evropo poimenoval “ugrabljeni Zahod”, se ni zavedal razsežnosti tega “zamrzujočega” učinka in razlik, ki jih je prinašal med oba dela Evrope. Po padcu železne zavese so te postale očitne. In Kundera še zdaleč ni bil edini; v evforični jeseni 1989 je komaj kdo doumel, kakšna je ta dediščina.
Obojestranska razočaranja
Za večino prebivalcev srednjevzhodnoevropskih držav padec komunizma ni bil samo nagel premik od diktature proti demokraciji. Bil je tudi premik iz nezavidljivega položaja sovjetskih polkolonij v restavracijo neodvisnih držav. “Nazaj v Evropo” je pomenilo “stran od ZSSR”. Prav zato demokracija, politični simbol vrnitve v Evropo, za mnoge državljane nekdanjih sovjetskih držav ni bila samo liberalna, ampak tudi nacionalna. Glavni politični konflikt postkomunističnih srednjevzhodnoevropskih držav je bil med tistimi, ki so poudarjali liberalno plat demokracije, in tistimi, ki jim je bil bliže nacionalizem kot “svetovljanski” liberalizem.
Dokler se ni v letih 2004 in 2007 velika skupina srednjevzhodnoevropskih držav pridružila Evropski uniji, ta konflikt ni bil tako očiten. Institucionalni in ideološki okvir “vrnitve v Evropo” je sicer priskrbel liberalni Bruselj, vendar je bila pridružitev Evropski uniji prioriteta vseh glavnih političnih sil v srednjevzhodnoevropskih državah. Zato so vsi – liberalci, konservativci, v komuniste preobraženi socialisti – glasno oznanjali svojo “evropskost”. Ko so te bivše province sovjetskega imperija dobile uradno potrditev, da so zdaj res del Evrope, pa se je položaj hitro spremenil.
Nekaj let pozneje je Evropo doletela globalna recesija in povzročila velike notranje napetosti, zaradi katerih je Evropski uniji grozil razpad. To se ni zgodilo. Vendar pa sta kriza evroobmočja med letoma 2010 in 2013 ter še bolj migrantska kriza leta 2015 zarezali globoke razpoke znotraj Unije. Romance, ki se je začela leta 1989, je bilo konec. Tako “stara” kot “nova” Evropa sta bili vidno razočarani.
Zahodni Evropejci, pravzaprav njihove politične elite, so navadno razočarani nad tistim, kar dojemajo kot “nezrelost” srednjevzhodnoevropskih držav, njihovo nebrzdano korupcijo, zanemarjanje zakonitosti in reda (pri čemer pogosto pretiravajo), njihov konservatizem, sovražnost do manjšin in pomanjkanje “ekološke zavesti”. Današnji poljska in madžarska vlada, ki ju vodita nacionalistična konservativca, predstavljata vse te slabosti. Skupni trg ni dosti pripomogel, da bi se “stari” in “novi” Evropejci 1348 Sodobnost 2020 Jaroslav Šimov Nove ograje zbližali. Nasprotno: “poljski inštalater” je postal simbol poceni delovne sile z Vzhoda, ki naj bi odžiral zaposlitve domačinom na Zahodu. Zato ni presenetljivo, da je bila ena glavnih obljub zagovornikov brexita leta 2016 ta, da bodo zavrli tovrstno priseljevanje v Združeno kraljestvo.
Toda tudi Vzhod je razočaran. Prvič, ker nase ne gleda kot na manjvredni ali nerazviti del Evrope, ampak kot na “drugo Evropo” z drugačno, bolj razburkano in pogosto tudi bolj tragično zgodovinsko izkušnjo, ki si zaradi tega zasluži več pozornosti in spoštovanja. In drugič, ker se sanje o tem, da bo postal enako bogat kot Zahod, niso uresničile, čeprav je evropska integracija za srednjevzhodnoevropske države zgodba o uspehu – približno polovica “novih” članic Evropske unije je glede BDP-ja na prebivalca že presegla najrevnejši “stari” članici, Grčijo in Portugalsko. Množično ekonomsko preseljevanje na Zahod kljub temu še vedno krepi komplekse manjvrednosti.
Srednjevzhodnoevropske države niso zadovoljne s tem, da jih obravnavajo kot “revne sorodnice”. Francoska članica Evropskega parlamenta iz Bukarešte Clotilde Armand, ki zastopa Romunijo, to jedrnato povzema, ko pravi, da velik del bogastva v Evropi odteka iz revnejših držav v bogatejše, in ne obratno. Začnimo z begom možganov. Obrobje Evrope izgublja bistre mlade delavce, katerih izobrazbo so plačali davkoplačevalci v njihovih domovinah. Dobički, ki jih dosegajo zahodnoevropske družbe v Srednji in Vzhodni Evropi, daleč presegajo javno financiranje, ki se seli na Vzhod. Doma, v Bukarešti nakupujem v veleblagovnici v francoski lasti in moj telefonski operater ter distributer vode sta francoska. Račune za plin plačujem francoski multinacionalki, seveda preko francoske banke.
Med enotnostjo in razdeljenostjo
Toda napetosti med zahodno- in srednjevzhodnoevropskimi državami niso videti nepremostljive. V zadnjih tridesetih letih sta “stara” in “nova” Evropa ustvarili gosto mrežo gospodarskih, političnih, kulturnih in osebnih povezav. Današnja Evropa je enotnejša in hkrati bolj razdeljena. Sodelovanje in vzajemno nezaupanje se prepletata v kompleksen odnos med zahodnim in vzhodnim delom Evropske unije.
Ta paradoksalni položaj ima svoje negativne plati. Bruselj sicer kritizira vlade srednjevzhodnih držav zaradi pomanjkljivosti pri zagotavljanju 4 Armand, C.: Eastern Europe gives more to the West than it gets back. The Financial Times, 15. 2. 2020; https://www.ft.com/content/39603142-4cc9-11ea-95a0-43d18ec715f5 Sodobnost 2020 1349 Nove ograje Jaroslav Šimov zakonitosti in spoštovanju pravil demokracije, obenem pa jih velikodušno podpira s subvencijami Evropske unije. Nobena skrivnost ni, da velik del teh sredstev, tudi če ni neposredno ukraden, konča pri lokalnih oligarhijah s tesnimi povezavami z vladajočimi populističnimi strankami, kot so Zakon in pravičnost na Poljskem, Fidesz na Madžarskem in ANO v Češki republiki.
V nujnih primerih srednjevzhodnoevropski populisti “poplačajo dolgove” s političnimi uslugami. Ursula von der Leyen je bila 16. julija 2019 izvoljena za predsednico Evropske komisije z glasovi 383 poslancev Evropskega parlamenta, samo devetimi več, kot jih je potrebovala. Enajst madžarskih evroposlancev, ki predstavljajo Fidesz, je v času, ko je Fideszu grozila izključitev iz Evropske ljudske stranke (kateri tako Fidesz kot CDU Ursule von der Leyen še vedno pripadata), poslušno podprlo njeno kandidaturo.
Vzhod in Zahod se tudi ideološko zbližujeta. Od migracijske krize leta 2015 se je prevladujoča evropska usmeritev premaknila občutno bolj v desno. Odzivi evropskih voditeljev, kot sta Ursula von der Leyen in predsednik Evropskega sveta Charles Michel, med krizo na grško-turški meji februarja in marca 2020, ko je na tisoče beguncev skušalo vstopiti v Evropo, so bolj spominjali na Orbána kot na Angelo Merkel. Po drugi strani pa ekološki aktivizem in skrb za “zeleno gospodarstvo” postajata zdaj prav tako del politične agende srednjevzhodnoevropskih držav, kot sta že v Zahodni Evropi.
Populizem, ena “najmodnejših” tem za liberalne analitike, je očitno precej bolj omejena grožnja za evropsko stabilnost, kot bi nas radi prepričali nekateri paničarji. Volitve v Evropski parlament leta 2019 niso prinesle pravega preboja za nacionalne populiste, čeprav so nekatere populistične sile, kot npr. Liga Mattea Salvinija v Italiji, dosegle lokalne uspehe. Pač pa so se uveljavile zelene stranke kot najprivlačnejša izbira za mlajše volivce, čeprav je razlika med zahodno- in srednjevzhodnoevropskimi državami v tem pogledu še vedno precejšnja.
Ključno je dejstvo, da sta populistični nacionalizem in evroskepticizem v današnji Evropi defenzivni poziciji. Manjka jima ideološki zagon, poleg tega ne ponujata nikakršnega radikalnega ali utopičnega projekta družbene reorganizacije ali “pomladitve”, kar sta ponujala fašizem in komunizem v prvi polovici 20. stoletja.
To ne pomeni, da so madžarski Fidesz, italijanska Liga ali Alternativa za Nemčijo vodilne politične stranke, ki so danes del demokratične politične igre – nasprotno, še posebno, če govorimo o Orbánovi desetletni vladavini na Madžarskem, ki bi jo lahko opisali kot nekakšen “lahki putinizem”. Vendar pa nobena teh združb ni videti kot prava revolucionarna sila, pripravljena vreči demokratično vladavino in vzpostaviti alternativni politični sistem. Celo Orbán se zdi prevelik realist, da bi tako daleč sledil svojim fantazijam o “neliberalni demokraciji”.
Zdaj namreč večjo grožnjo za stabilnost Evrope predstavljajo zunanji izzivi. Poglejte epidemijo covida-19: takšna katastrofa bi morala sprožiti pravočasen, hiter in koordiniran odziv. A tega ni bilo. Evropa – in to velja tako za institucije Evropske unije kot za vlade držav – je bila popolnoma nepripravljena. Karantene, odpovedi poletov in zapore mej so posamezne države uvajale vsaka po svoje. Nezmožnost Evropske unije, da bi zadovoljivo pomagala najbolj prizadetima državama, Italiji in Španiji, je vzbudila vtis še hujše nemoči in nesposobnosti.
Te začetne napake so bile pozneje med krizo vsaj delno popravljene. Bruselj je sprejel obsežen program finančne pomoči državam članicam in, upoštevaje hude ekonomske posledice epidemije, ki verjetno prihajajo, odpravil nekaj proračunskih omejitev. Videli smo navdušujoče primere evropske solidarnosti, na primer premestitve bolnikov iz Italije in Francije v nemške bolnišnice ter pošiljke medicinskih instrumentov in zaščitne opreme iz Evropske unije, namenjene v  Španijo, Italijo in vrsto srednjevzhodnoevropskih držav članic. A škoda je bila vendarle že storjena. Evropska unija ni bila dovolj vidna, govorilo se je celo, da naj bi bila kitajska in ruska pomoč Italiji izdatnejši od njene.
Nasprotja okrog evropskega sklada za okrevanje spet odražajo tako ranljivost zgradbe Evropske unije kot razpoke med državami članicami. Sklad je izšel iz francosko-nemškega predloga in ima jasno agendo: večjo fiskalno integracijo in solidarnost z državami, kot sta Italija in Španija. Načrt za okrevanje Evropske unije je naletel na odpor zahodno- in srednjevzhodnoevropskih držav. Tako imenovane “varčne štiri” (Avstrija, Danska, Finska, Nizozemska) niso zadovoljne s tem, da naj bi 500 milijard EUR iz 750-milijardnega sklada za okrevanje dobile članice Evropske unije kot subvencije, ostalo pa kot posojila. Ne kritizirajo pa načel solidarnosti in evropske povezanosti, na katerih sklad temelji.
Srednjevzhodnoevropske države nasprotujejo ideji iz različnih razlogov. Nekatere je preprosto strah možne prerazdelitve sredstev znotraj Evropske unije. Kot je Financial Timesu povedal poljski finančni minister Tadeusz Koscinski, bi “moral biti kakršen koli finančni odziv na covid dodaten. Tistega, kar je že dogovorjeno, se ne bi smeli dotikati.” Drugi, npr. češki premier Andrej Babiš, zavračajo načrt kot krivičen. Njegova država, je zatrdil Babiš, se je razmeroma dobro spopadala z epidemijo in ne bi smela biti prikrajšana za dodatni denar iz evropske malhe, ker so Italijani in Španci “dopustili, da sta se njuna zdravstvena sistema sesula”
Po izjavah Evropske komisije naj bi se vsi programi za okrevanje izvajali v okviru evropskega zelenega dogovora: “Kratkoročno škodo zaradi krize moramo popraviti na način, ki bo tudi naložba v našo dolgoročno prihodnost.” To je za nekatere konservativne in populistične politične sile po vsej Evropi problem: na evropski zeleni dogovor gledajo kot na izključno ideološki projekt, ki bi lahko uničil evropsko gospodarstvo. Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov se je težko otresti suma, da se Evropi obeta težko desetletje.
Ruske zamere
Kriza zaradi covida-19 bo minila, druge zunanje grožnje Evropi pa zagotovo ne. Ena je Putinova Rusija, ki še vedno išče načine, kako razširiti svoje “vplivno območje” vzdolž vzhodne meje Evropske unije.
Ta problem obstaja že veliko dlje, kot si v glavnem mislimo. Pojavil se je najpozneje leta 1999, ko je Nato napadel Srbijo, da bi preprečil nadaljnje etnično čiščenje na Kosovu. Rusija, ki ni bila vprašana za mnenje, si je napad na svojo zgodovinsko balkansko zaveznico razlagala kot sovražno dejanje. Kmalu zatem so vzniknili drugi diplomatski konflikti: Rusija (v tistem času v taktičnem zavezništvu z Nemčijo in Francijo) je obsodila vdor ZDA v Irak leta 2003; leto pozneje je Zahod obsodila podpiranja protiruskih sil med oranžno revolucijo v Ukrajini.
Vladimir Putin je v slavnem govoru na münchenski mirovni konferenci februarja 2007 posvaril ZDA in njihove zaveznike, naj se ne “vmešavajo” v ruske zadeve, vključno z ruskim območjem “vitalnih interesov”. Leta 2008 je med Rusijo in Gruzijo izbruhnila kratka vojna zaradi dveh gruzijskih separatističnih območij, ki sta postali ruska protektorata (ZDA in Evropska unija se niso hotele odkrito opredeljevati). Šest let pozneje je izbruhnila še ena ukrajinska kriza; ruski pripojitvi Krima so sledile sankcije Zahoda. Odnosi se od takrat niso dosti izboljšali, po zastrupitvah v Salisburyju so se celo poslabšali.
To zaporedje dogodkov včasih predstavljajo kot dokaz Rusiji lastnega ekspanzionizma in Putinove želje po vnovični vzpostavitvi ZSSR ali ruskega carstva v modernizirani obliki ali vsaj po širitvi ruskega vpliva daleč prek meja Ruske federacije. Druga možnost deloma drži, vendar je ruski pogled na današnji konflikt z Zahodom drugačen.
Za mnoge Ruse sedanje meje njihove države, kot obstajajo od padca ZSSR leta 1991, niso niti zgodovinsko niti etnično upravičene (milijoni etničnih Rusov živijo v drugih nekdanjih sovjetskih republikah) in zato tudi ne zares zakonite. Vladajoča elita in mnogi navadni Rusi gledajo na svoje sosede, posebno na Ukrajino in Belorusijo, kot na legitimno območje ruskega političnega, gospodarskega in kulturnega vpliva (Putin rad govori o Rusih, Ukrajincih in Belorusih kot o “v bistvu istem narodu”).
Rusija sicer ni več velesila, je pa še vedno vodilna globalna igralka z interesi v različnih, celo zelo oddaljenih delih sveta. Putin je skušal utrditi ta status z vojaško operacijo v Siriji, s pošiljanjem najemniških vojakov v  številne afriške države in z vzdrževanjem tesnih vezi z režimi, kot je tisti Huga Cháveza in njegovega naslednika Nicolasa Madura v Venezueli.
Zadnji dve desetletji Zahod po Putinovem mnenju skuša stisniti Rusijo v kot. Zato v Rusiji na pripojitev Krima in sprožitev krvave vojne na vzhodu Ukrajine ne gledajo kot na dejanji ruske agresije, ampak kot na obrambna ukrepa v odziv na državni udar s podporo Zahoda proti proruskemu predsedniku Ukrajine Viktorju Janukoviču februarja 2014.
Celo nekaj liberalnih ruskih glasov, ki niso soglašali z uradno različico rusko-zahodnih odnosov, je odgovornost za trenutni položaj vsaj delno pripisalo zahodnim politikom. Liberalni ruski zgodovinar Ivan Kurilla je prepričan, da bi bil svet videti veliko bolje, če Zahod v svoji politiki do Rusije od konca hladne vojne naprej ne bi napravil toliko napak:
Če je bilo treba Rusijo obravnavati kot premaganko, ali ni bil ta pristop v nasprotju z razširjenim prepričanjem o pomenu integracije Nemčije in potem ostale Evrope v petdesetih letih 20. stoletja? In poleg tega, ali ni prav to zmagoslavje tisto, kar zdaj hrani naraščajoči revanšizem v ruski družbi in njeno podporo želji sedanjega režima po prevrednotenju in ponovitvi hladne vojne?
Upoštevati to gotovo ne pomeni soglašati z uradnimi ruskimi interpretacijami obdobja po hladni vojni, pač pa pomeni pokazati, da je zamera do Zahoda glavni občutek v današnjih ruskih vladajočih krogih in da ima ta zamera dva dokaj očitna izvora. Najprej dejstvo, da Zahod ni pripravljen igrati Putinove igre, se pravi, skleniti sporazuma s Kremljem – nekateri ga imenujejo Jalta 2.0 –, ki bi določil vplivna območja v Vzhodni Evropi, na južnem Kavkazu in morda v Osrednji Aziji.
Drugi razlog je še preprostejši: z držanjem Rusov v stanju stalne mobilizacije proti “sovražnemu okolju” Putinov režim preusmerja pozornost od številnih notranjih problemov – nebrzdane korupcije, strahotne neenakosti, ekonomske stagnacije itd. V začetku tega leta je režim našel “legalen” način, kako podaljšati Putinovo vladavino še dlje v prihodnost z uvedbo ustavnih amandmajev, ki mu dajejo pravico kandidirati za predsednika najmanj še dvakrat po izteku sedanjega predsedniškega mandata, ki se bo končal leta 2024.
Jasno je, da détente z Zahodom ni v interesu Putina in njegove okolice. Zunanja politika Kremlja temelji na nenehnih manevrih iskanja kakršne koli razprtije med “našimi dragimi zahodnimi partnerji”, kot Putin rad reče s svojo lisjaško ironijo. “Plinovodna diplomacija” je v tem pogledu zelo koristna (najboljši primer je Severni tok 2), enako tudi prikrite dejavnosti, kot sta npr. podpora hekerskim skupinam, ki se vmešavajo v politične procese v drugih državah, in pošiljanje paravojaških enot v Sirijo, Libijo in podobne države.
Vrnitev k pravemu dialogu z Rusijo na uradni ravni bo verjetno spet mogoča šele po odhodu Putina in ključnih predstavnikov njegove dolge vladavine. Vendar to ne pomeni, da je dialog z rusko družbo za zdaj nemogoč. Kljub oviram med Rusijo in Zahodom pravzaprav ne zeva kulturni prepad. Sodeč po nedavnih anketah delež Rusov s pozitivnim odnosom do Evropske unije in ZDA kljub izjemnim naporom kremeljske propagande raste in dosega 49 in 42 odstotkov (37 in 46 odstotkov anketirancev je svoj odnos opisalo kot “slab” ali “razmeroma slab”).
Tako kot v dosti manj optimističnih časih pred petintridesetimi leti si Rusi še vedno ne želijo vojn in drugih katastrof in imajo še vedno radi svoje otroke. Mnogi so pripravljeni gledati na tiste na drugi strani politične ograje kot na partnerje in potencialne prijatelje. Problem je v tem, da so interesi Putinovega režima v konfliktu tudi z interesi teh Rusov. In kot smo se naučili v zadnjem stoletju, so problemi Rusije pogosto problemi vsega sveta.

How Much Watching Time Do You Have This Weekend?

Beat the heat indoors: “Behind the Music” is back, as is “The Wine Show.”Every Monday and Friday, Margaret offers hyper-specific viewing recommendations in our Watching newsletter. Read her latest picks below, and sign up for the Watching newsletter here.This weekend I have … an hour, and I barely remember when la vida was loca.Ricky Martin, the subject of a new episode of “Behind the Music.”MTV and Paramount+‘Behind the Music’When to watch: Now, on Paramount +.We’re in the throes of a societal reassessment of fame and celebrity culture, so a new iteration of “Behind the Music” couldn’t come at a better time, even if several of the new episodes are about artists who were already the subjects of Original Flavor “Behind the Music.” One challenge for this show — and for every cable show of yore now revived or rebooted on a streaming platform — is its strange sense of niche-ness. Whether you meant to or not, you have probably seen the TLC episode of “Behind the Music” if you were anywhere near a TV between 1998 and 2002. That kind of ubiquity feels unlikely for any episode of anything on Paramount+.… an hour, and I’d like to make a toast.Matthew Rhys, left, and Joe Fattorini wine, dine in Season 3 of “The Wine Show.”AcornTV‘The Wine Show’When to watch: Now, on Sundance Now, AMC+ or Acorn TV.If you already watched Stanley Tucci tour Italy, you can scratch a similar itch with the “The Wine Show.” Matthew Goode and Matthew Rhys are back for Season 3, of course, and the actors James Purefoy and Dominic West join in, too. These new episodes, which focus on Portugal, were filmed before the pandemic, adding another layer of fantasy to proceedings that were already a wanderlustful dream of fine stemware at picnics and crisp shirts on sunny days. All seven episodes of Season 3 are now streaming, but you’re better off spacing them out, lest a sense of melancholic jealousy overwhelm the “ooh, pretty!” aspects.… a few hours, but I can’t commit.Carla Gugino in a scene from “Jett.”Ben Mark Holzberg/Cinemax‘Jett’When to watch: Now, on HBO Max.“Jett” ran for only one nine-episode season in 2019, but now it has made its way from Cinemax to streaming. Carla Gugino stars as a fancy thief surrounded by sultry lowlifes, and the show is never more than a few minutes away from nudity, violence or nude violence. But the show has a fun panache. It’s more stylish and clever than many other premium-cable dramas, and it has a real knack for detail: funky tap shorts, small musical flourishes, quirky banter. The plot sometimes feels secondary to the vibe, but Gugino’s performance is juicy enough that it’s hard to care. If you like a pulpy show and want something with an edge, watch this.

Review: ‘The Pursuit of Love’ Against All Odds

Lily James of “Downton Abbey” plays a die-hard romantic in an adaptation of Nancy Mitford’s classic comic novel.When you’re making a television show out of a 76-year-old best seller — in this case, a beloved comic novel subject over the years to charges of superficiality — the last thing you might worry about is ending up with something safer and more conventional than the original. But here we have “The Pursuit of Love,” a three-hour BBC mini-series arriving Friday on Amazon Prime Video.

Ron Popeil, Inventor and Ubiquitous Infomercial Pitchman, Dies at 86

Mr. Popeil became a well-known presence on TV, hawking products that people didn’t know they needed, including the Veg-O-Matic and the Inside-the-Shell Egg Scrambler.Ron Popeil, a made-for-TV inventor and salesman whose infomercial stardom persuaded millions of Americans to buy the Veg-O-Matic, Pocket Fisherman and dozens of other products they had no idea they needed, died on Wednesday at a hospital in Los Angeles. He was 86.The cause was a brain hemorrhage, his sister Lisa Popeil said.Mr. Popeil’s mastery of television marketing, dating to the 1950s but spanning several decades, made him nearly as recognizable onscreen as the TV and movie stars of his era. Several of his catchphrases — especially “But wait! There’s more” and “set it and forget it” — have endured beyond his retirement.And many American homes still have, or once had, the products he hawked, some schlocky gizmos that were quickly discarded and others long-running fixtures: the Showtime Rotisserie & BBQ, the Ronco Electric Food Dehydrator, Popeil’s Pasta & Sausage Maker, Mr. Microphone, the Bagel Cutter and the Inside-the-Shell Egg Scrambler, among them.The products chopped, charred, shined, sharpened, cleaned, massaged, folded a fishing rod into a pocket and covered bald spots with a spray can. He sold them all without shouting, a folksy, calming presence that made half-hour infomercials their own form of entertainment as he demonstrated the product and set up testimonials from the audience.“Ron literally invented the business of direct-response TV sales,” Steve Bryant, a one-time QVC host, said in 1994. “Ron paints in very definable brushstrokes, and every doubt in the customer’s mind is wiped away.”Mr. Popeil (pronounced poh-PEEL) was born in New York on May 3, 1935. His parents divorced when he was young and he lived with grandparents in Chicago. He said he missed out on having a true childhood; “I never had a birthday party,” he once said.His father, Samuel Popeil, was the inventor of the Chop-O-Matic and several other well-known items, and as a teenager Ron began selling his father’s inventions at a Walgreen’s store in Chicago.He described his relationship with his father, who died in 1984, as all business. In 1974, Samuel’s second wife, Eloise, was convicted of attempting to hire two men to murder him. After serving 19 months of her sentence, the couple later remarried.After getting his start selling his father’s products, Mr. Popeil created his own company, Ronco, which he sold in 2005 for about $56 million. The company’s sales dropped 35 percent in the year that followed, and the company went bankrupt within two years before being revived in 2008.“The Popeil-Ronco story goes back to the old pitch traditions of when somebody used to stand up at a county fair or on a boardwalk and, through nuances of word, voice, gestures, could get somebody to stop in their tracks and buy something they would never consider buying,” Tim Samuelson, author of “But Wait! There’s More!,” a book about the Popeil family, said in 2008.After the company’s creditors forced it to be liquidated in 1984, Mr. Popeil bought its trademarks and inventory back for about $2 million. A few years later, he spent $33,000 to make a one-hour infomercial for a food dehydrator, and nearly $60 million over the years to broadcast it on local stations and cable channels. It resulted in more than $90 million in sales, he said.His ubiquitous placement on stations across the country helped make him a household figure. His gadgets were lampooned by Dan Aykroyd on “Saturday Night Live” and in a Weird Al Yankovic song called “Mr. Popeil.”“I’ve gone by many titles: King of Hair, King of Pasta, King of Dehydration, or to use a more colloquial phrase, a pitchman or a hawker,” Mr. Popeil said in 1995. “I don’t like those phrases, but I am what I am. Pick a product, any product on your desk. Introduce the product. Tell all the problems relating to the product. Tell how the product solves all those problems. Tell the customer where he or she can buy it and how much it costs. Do this in one minute. Try it. You know what it sounds like? It comes out like this: Brrrrrrrrrrr.”In addition to his sister Lisa, Mr. Popeil is survived by his wife, Robin; daughters Kathryn Gantman, Lauren Popeil, Contessa Popeil and Valentina Popeil; another sister, Pamela Popeil; and four grandchildren. Alex Traub contributed reporting.